K vsebini

V esperantu je glavno pravilo za besedni red razumljivost. Besede postavimo v takšno zaporedje, da je smisel jasen. Različne končnice, zlasti N, omogočajo veliko svobodo, a ta ni absolutna.

Mnoge prislovne besedice naj zaradi večje jasnosti navadno stojijo tik pred tistim, na kar se nanašajo, npr. ankaŭ, , tre, nur. Tudi ne naj stoji pred tistim, kar zanika.

Predlog naj stoji vedno pred tistim, čigar funkcijo kaže.

Veznik naj stoji pred tistim, kar povezuje z nečim drugim.

Ajn naj stoji tik za tisto tabelno besedo, kateri daje odtenek.

Vrstni red stavčnih členov

Osnovni vrstni red stavčnih členov sledi sledečemu modelu:

osebekpovedekpredmetostali stavčni členi

  • Ili — sidas — sur la sofo.
    Osebek - povedek - krajevno prislovno določilo.
  • La hundo — ĉasas — katon.
    Osebek - povedek - predmet.
  • Karlo — manĝas — rizon — per manĝbastonetoj.
    Osebek - povedek - predmet - prislovno določilo načina.
  • La virino — estas — arkitekto.
    Osebek - povedek - povedkovo določilo osebka.
  • Ĉiuj — opinias — lin — stranga.
    Osebek - povedek - predmet - povedkovo določilo predmeta.

Če uporabimo drugačen besedni red, ne spremenimo osnovnega pomena, ampak samo ustvarimo različne poudarke. Pri povedkovem določilu pa ne moremo vedno poljubno spreminjati besednega reda, ker povedkovo določilo najčešče nima funkcijskega kazalnika. Razlika je med leono estas besto (resnica) in besto estas leono (narobe, ker obstajajo še druge zveri). V stavku, kot je lernanto fariĝis instruisto, je vrstni red zelo pomemben, ker je instruisto fariĝis lernanto popolnoma druga zadeva. V večini dejanskih stavkov s povedkovim določilom že kontekst odstrani možnost nesporazumov, tudi če uporabimo nenavaden besedni red. Ampak stavek, kot je instruisto lernanto fariĝas, je komaj razumljiv in se mu je treba izogniti.

Postavitev naprej

Stavčni člen, ki se navadno ne pojavlja na prvem mestu v stavku, lahko poudarimo s tem, da ga postavimo na takšen začetni položaj:

  • Terure gajaj ŝajnis al ili iliaj propraj ŝercoj. - Strašno smešne so se jim zdele njihove lastne šale.

    Običajni besedni red bi bil: Iliaj propraj ŝercoj ŝajnis al ili terure gajaj.

  • La sonorilon mi volas kaj devas trovi! - Zvonec hočem in moram najti!

    Običajno: Mi volas kaj devas trovi la sonorilon.

Stavčni člen, čigar glavna beseda je tabelna beseda na KI, navadno stoji na začetku svojega glavnega stavka ali odvisnega stavka. Takšen položaj pa ne pomeni poudarjanja pri besedah na KI. Pred besedo na KI pa lahko stoji predlog, ki prikazuje njeno stavčno funkcijo:

  • Kion vi volas? - Kaj hočeš?
  • Mi volas tion, kion vi volas. - Jaz hočem tisto, kar hočeš ti.
  • De kio tio ĉi venas, mia filino? - Od česa to prihaja, hči moja?
  • Mi ankaŭ ne scias, per kio oni povas klarigi tiun fakton. - Tudi ne vem, s čim človek lahko pojasni tisto dejstvo.
  • Ŝi ne sciis, en kiu flanko oni devas serĉi butiketon kun manĝeblaĵoj. - Ni vedela, na kateri strani je treba iskati trgovinico z jestvinami.

V načelu lahko tudi druge besede, ki sodelujejo z besedo na KI, stojijo pred njo, a na splošno nimamo radi pred besedo na KI česar, kar ni predlog:

  • Tuj kiam la suno leviĝis, la cignoj kun Elizo forflugis de la insuleto. - Takoj, ko se je sonce dvignilo, so labodi z Elizo odleteli z otočka.
  • Sume kiom mi ŝuldas? - Skupno koliko dolgujem?

    Lahko bi postavili sume drugam v stavku.

  • Kune kun kiu vi venis? - Skupaj s kom si prišel?

    Navadno bi izpustili kune.

Vezniki kaj, in sed lahko brez težav nastopajo pred besedo na KI, ker takšne besedice ne pripadajo resnično h kasnejšemu stavku, ampak ga le povezujejo s predhodnim: Dum la trarigardado mi trovis diversajn esprimojn, kiuj siatempe ŝajnis al mi bonaj, sed kiuj nun al mi ne plaĉas kaj kiujn mi volonte ŝanĝus.

Včasih lahko postavimo stavčni člen, ki v resnici pripada odvisnemu stavku, na začetek povedi. To ustvari zelo močan poudarek zaradi nenavadnosti besednega reda:

  • Tiun laboron mi diris, ke mi faros. = Mi diris, ke mi faros tiun laboron. - Tisto delo sem rekel, da bom opravil. = Rekel sem, da bom opravil tisto delo.

    Stavčni člen tiun laboron je predmet od faros in v celoti pripada odvisnemu stavku na ke. Zaradi poudarjanja pa stoji na začetku povedi.

  • En salono Zamenhof mi pensas, ke okazas nun la solena inaŭguro. = Mi pensas, ke okazas nun en salono Zamenhof la solena inaŭguro. - V dvorani Zamenhof mislim, da zdaj poteka slovesna otvoritev.

    Krajevno prislovno določilo ne kaže kraja mišljenja, ker v resnici pripada odvisnemu stavku.

Pogosto lahko nastane zmeda, h kateremu delu stavka zares spadajo na čelo postavljene besede. Lahko se zdi, da pripadajo glagolu glavnega stavka, ker stojijo bolj blizu njega. Če nastopa stavčni člen, katerega hočemo poudariti, kot osebek v odvisnem stavku, ga nikakor ne smemo odmakniti, ker mora osebek biti pri svojem povedku. Torej sploh ne gre: Tiu laboro mi pensas, ke estas malfacila. Moramo reči: Mi pensas, ke tiu laboro estas malfacila.

Včasih, če smisel to dovoljuje, lahko poudarimo stavčni člen v odvisnem stavku z uporabo naprej postavljenega prislovnega določila s pri. Ta stavčni člen, ki ga hočemo poudariti, pustimo na svojem mestu v odvisnem stavku v obliki zaimka ali tabelne besede in ga na začetek povedi postavimo v obliki prislovnega določila s pri. Poudarjena zadeva nastopi torej dvakrat, enkrat kot prislovno določilo s pri v glavnem stavku in enkrat kot zaimek v svoji pravi stavčni funkciji v odvisnem stavku:

  • Pri tiu laboro mi diris, ke mi faros ĝin. = Mi diris, ke mi faros tiun laboron. - O tistem delu sem rekel, da ga bom opravil. = Rekel sem, da bom opravil tisto delo.
  • Pri tiu laboro mi pensas, ke ĝi estas malfacila. - O tistem delu mislim, da je težko.
  • Pri talento mi neniam aŭdis, ke vi ian havas. = Mi neniam aŭdis, ke vi havas ian talenton. - O talentu nisem nikoli slišal, da ga kakšnega imaš. = Nikoli nisem slišal, da imaš kakšen talent.

Včasih, kadar je potrebno postaviti besedo na KI na začetek stavka, a beseda na KI pripada smiselno odvisnemu stavku, lahko postane rezultat zelo težko razumljiv. Na srečo se takšni problemi pojavljajo v praksi zelo redko:

  • Vi konsilas, ke ni respondu ion al ĉi tiu popolo.Kion vi konsilas, ke ni respondu al ĉi tiu popolo? - Svetujete, da nekaj odgovorimo temu ljudstvu. → Kaj svetujete, da odgovorimo temu ljudstvu?

    Kion je predmet povedka respondu, čeprav stoji bliže h konsilas. Stavek vendar zveni dovolj naravno, ker bi se kion lahko nanašal tudi na glagol glavnega stavka konsilas.

  • Petro diris, ke lia amiko nomiĝas Karlo.Kiel Petro diris, ke lia amiko nomiĝas? - Peter je rekel, da se njegov prijatelj imenuje Karel. → Kako je rekel Peter, da se imenuje njegov prijatelj?

    Obstaja tveganje, da se kiel nanaša na diris, kar bi dalo zelo čuden pomen. Bolj razumljiva možnost je: Kiel laŭ Petro nomiĝas lia amiko?

  • Vi volas, ke mi vendu ion al vi.Kion vi volas, ke mi vendu al vi? - Hočeš, da ti nekaj prodam. → Kaj hočeš, da ti prodam?

    Bolj preprosto (a ne čisto enakega pomena): Kion mi vendu al vi?

Popolnoma se izogibajmo takšnim stavkom, če je odvisni stavek sam vprašalni, ker takšna zgradba postane preveč zapletena: Ŝi demandis, ĉu mi ŝatas muzikon.Kion ŝi demandis, ĉu mi ŝatas? Moramo reči Kion ŝi demandis?, čeprav je to manj natančno, ali uporabiti rešitev s pri, ki je prikazana tu spodaj.

Enak problem obstaja pri oziralnih (nevprašalnih) besedah na KI. Tudi takšne besede na KI postavljamo na začetek odvisnega stavka. Če oziralna beseda na KI v resnici pripada odvisnemu stavku odvisnega stavka, lahko nastane zmeda:

  • Vi asertis, ke vi vidis homon.La homo, kiun vi asertis, ke vi vidis, estas jam delonge mortinta. - Trdil si, da si videl človeka. → Človek, za katerega si trdil, da si ga videl, je že dolgo mrtev.

    Stavek, ki se mu je treba izogniti, ker se zdi kiun predmet od asertis, čeprav je v resnici predmet od vidis. (Tu se je možno izviti: La homo, kiun vi asertis esti vidinta...)

Pogosto se lahko izvijemo z naprej postavljenim prislovnim določilom s pri. Pustimo zadevo na KI na svojem mestu v obliki zaimka in uporabimo prislovno določilo s pri kot vprašalni izraz ali podredni veznik:

  • Ŝi demandis, ĉu mi ŝatas muzikon.Pri kio ŝi demandis, ĉu mi ŝatas ĝin? - Vprašala je, ali imam rad glasbo. → O čem je vprašala, ali imam rad?
  • Vi asertis, ke vi vidis homon.La homo, pri kiu vi asertis, ke vi vidis lin, estas jam delonge mortinta. - Trdil si, da si videl človeka. → Človek, za katerega si trdil, da si ga videl, je že dolgo mrtev.

Če nastopa zadeva na KI kot osebek, je ne moremo premakniti iz odvisnega stavka. Osebek glagola mora biti prisoten v svojem stavku: Karlo diris, ke lia frato edziĝis.Kiu Karlo diris, ke edziĝis? Diris ima navidez dva osebka, medtem ko se zdi, da edziĝis sploh nima osebka. Uporabite rešitev s pri: Pri kiu Karlo diris, ke li edziĝis?

Nazaj na začetek